Estetika mojstra fotografije Gregorja Sailerja

V okviru 25. Meseca fotografije v Bratislavi smo si lahko v Koncertnem in razstavnem prostoru Klarisky ogledali razstavo Zaprta mesta Gregorja Sailerja. 
 

Petintridesetletni fotograf, ki je v letošnjem letu pridobil naziv mojstra umetnosti na Univerzi za uporabne znanosti in umetnosti v Dortmundu, je za svoja dela sicer že prejel številne nagrade v Evropi in Ameriki. S projektom Zaprta mesta predstavlja tematiko zaprtih skupnosti v Zahodni Sahari Alžirije, Argentini, Azerbajdžanu, Čilu, Katarju in v Rusiji. Gre za področja, ki so zaradi različnih razlogov zaprta za oči javnosti in kot taka obdana z obzidjem ali izbrisana s svetovne karte. 

Šestintrideset arhitekturnih fotografij gledalca pritegne s svojim minimalizmom. Subjekti – surovine rudnikov, vojaška oporišča, begunska taborišča in stanovanjske skupnosti za premožne – so uokvirjeni v premišljeno kompozicijo. Preproste in jasne linije delujejo harmonično in ustvarjajo očesu privlačne motive. Velika globinska ostrina prikaže zanimive detajle. Posebno mesto imajo nočni posnetki, na katerih je zajeta tako naravna kot umetna svetloba. Oranžno modri kontrasti, ki pri tem nastanejo, vzbudijo nostalgične občutke. 

Edina pomankljivost razstave je slabše osvetljen razstavni prostor. Stropne luči so postavljene tako, da od gledalca odsevajo senco, ki pada direktno na fotografije. Gledalec si fotografije tako lahko ogleda le iz določene razdalje. Če si jih želi pogledati bližje, njegova senca zasenči del fotografij.  

Kljub temu je fotografska razstava vredna naše pozornosti. Gregor Sailer namreč združi dvoje: gledalca seznani z resno tematiko, saj predstavi območja, v katera sicer nimamo vstopa, obenem pa s svojim izjemnim čutom za estetiko ustvari lahkotne in dovršene motive, zaradi česar nas resna tematika ne obremeni, ampakustvarja pozitivno vzdušje.

KONCERT SKUPIN IAMDISEASE IN THE GREAT SABATINI V ILIRSKOBISTRIŠKEM MKNŽJU, 20.11.2015

Na petkov dokaj hladni in deževni večer, se je v Ilirskobistriškem MKNŽ-ju po skoraj mesecu premora s koncerti zaradi menjave strehe zopet odvil koncert bolj težkih zvokov.
Nastopila sta vsem hardcorovcem in metalcem poznana benda in sicer slovenski IAMDISEASE in gosti iz Kanade, THE GREAT SABATINI.
Nekaj po 21. uri, so kot vedno nastopili najprej slovenski bend IAMDISEASE. V stilu metaliziranega hardcora iz zgodnjih 90.let so spravili prej dokaj umirjeno publiko v pogon. Štiri članska zasedba igra glasbo, ki vključuje poleg metala in hardcora tudi stonerske rife, kar je bila dobitna kombinacija, da so udeleženci koncerta med njihovim nastopom uživali. Na koncertu so se predstavili z njihovim zadnjim izdanim albumom Praznina, ki so ga izdali lanskega decembra. Po približno 30 minutnem nastopu so publiko dodobra razgreli in navdušili s svojim nastopom, tako da so ti, ko so že nameravali končati odigrali še eno pesem na pobudo publike.
Po njihovem nastopu so oder prevzeli Kanadčani THE GREAT SABATINI, ki prihajajo iz Montreala. Skupaj nastopajo že od leta 2007 in v tem času so izdali že 3 EP-je in 3 cele albume. Sami opišejo svoj stil glasbe kot mešanica težkega rocka, metala, dooma in hardcora. Sam nastop so imeli nekoliko bolj umirjen od prejšnjega benda a še vedno zanimiv.
Za nami se je tako odvil še en super koncert za ljubitelje hardcora in metala.

Še nakaj fotografij iz koncerta :D

Marketa Luskačova na Mesecu fotografije

V sklopu Meseca fotografije na Slovaškem je bila na ogled tudi razstava Markete Luskačova. Marketa se je rodila leta 1944 v Pragi, kjer je leta 1967 tudi diplomirala iz sociologije kulture na Charles University s tezami o tradicionalni obliki religije na Slovaškem spremljajoč s fotografijami romarjev. Med leti 1967 – 1969 je študirala fotografijo na FAMU. Od leta 1968 pa je postala tudi svobodna fotografinja.

Razstava je bila postavljena v prvem nadstropju Galerija 19. Razmeroma velik, prazen, bel prostor z nizkim stropom zagotovo daje svoj občutek pri razmišljanju in branju fotografij. Fotografije so bile v velikosti približno 30x40 centimetrov. Velikost fotografij je tako za tak prostor bil ravno pravšnji, niso bile prevelike, ampak ravno dovolj velike, da si si jih lahko ogledal iz razdalje približno 50 centimetrov. Na tej razdalji se že intimno, individualno posvečamo fotografiji, da pa so fotografije še bolj izstopale oziroma je naš pogled ostal na sami fotografiji pa so pripomogli črni, zastekljeni okvirji. Na razstavi je več različnih serij, ki jih je Marketa delala več let. Tako so na razstavi fotografije nastale med letom 1967 pa vse do leta 2014.

Vse fotografije so posnete z analognim fotoaparatom znamke Leica in črno-belim filmom. Način fotografiranja, razvijanja filma ter vrsta filma pa določajo oziroma dajo fotografijam še bolj temačen izgled ter zrnatost fotografijam. Na vseh njenih fotografijah so ljudje, saj rada spremlja njihove zgodbe. S tem je fotografinja pripomogla k močnejšim čustvom, svoje pa vsekakor pove odlično kompozicija.

Najbolj se me je dotaknila serija fotografij Šumiac. V kateri so tudi fotografije pogreba. Že tako zelo žalostna, temačna zgodba, podkrepljena s tehniko fotografiranja in tiskanja fotografije, da zelo velik vtis gledalcu. Ob teh fotografijah se čas preprosto ustavi, in se kaj hitro spomnimo protokola ob takem dogodku pri nas. Z razstave preprosto ne morem oditi brez globokega razmišljanja.

Blaž Korenč

Bratislava

Med 5. in 6. novembrom 2015 sem se z Višjo strokovno šolo Sežana udeležil ogleda razstav v Bratislavi. Bratislava je glavno mesto Slovaške. Znano je po tem, da kot v vsakem velikem mestu tudi tam pripravljajo eminentne razstave.
Razstava Zaprta mesta (Closed cities) avtorja Gregorja Sailerja iz Avstrije je bila na voljo v cerkvi Koncertni a vystavnisien Klarisky. Ambient je nekoliko nenavaden, saj so eksponati razstavljeni v stavbi, ki sicer služi kot cerkev. Podolgovat visok prostor daje vtis mogočnosti in s tem še poudari pomembnost razstave.
 Na fotografije prihaja svetloba z reflektorjev, naravne svetlobe sploh ni. Obiskovalec že samo z igro svetlobe, ki ni naravna, dobi občutek zaprtosti. Fotografije so vse enako veelike, in sicer merijo 40 x 60 centimetrov. Uokvirjene so v dvocentimetrski črn okvir. Na ta način je ostro zamejen prostor, ki je prikazan na fotografiji. V spodnjem delu so fotografije obešene na kovinske palice. V zgornjem delu, v apsidi cerkve, so postavljene na stojalih.
Najbolj so me prevzele nočne fotografije. Ekspoziciski čas je bil dolg, kar je omogočilo zajem svetlobe v slabih svetlobnih pogojih. Fotografije so imele dobro kompozicijo oziroma dosledno upoštevano pravilo tretjin.
Na fotografijah je večinoma prikazano zapuščeno mesto. To so propadajoči in nedokončani objekti, kjer ni mogoče opaziti nobenega človeka. Drugi osamljeni objekti so bili fotografirani tudi v dnevnem času. Na fotografiji Oil racket je fotografiran propadajoč objekt na morski obali s precejšnje razdalje. En krak objekta se razteza na videz v neskončno daljavo. Ob tem dobi obiskovalec občutek neskončnega propadanja. Postavlja se vprašanje, zakaj je objekt zapuščen, če pa je vanj vloženega toliko človeškega napora. Po drugi strani pa iz te fotografije in tudi drugih iz tega prostora kriči opomin človeštvu, kako uničuje naravo, siromaši človeka in ga pušča nepotešenega. Nočne fotografije se močno razlikujejo od tistih, ki so bile zajete ob dnevni svetlobi. Kljub tem razlikam je občutek ob gledanju fotografij na razstavi Zaprto mesto temačno. Gledalca zaskrbi, kaj počnejo ti osamljeni objekti in ga spodbudijo k pozivu ljudem, da posege v prostor izvajajo bolj premišljeno in zlasti odgovorno.

Ekskurzija v Bratislavo; Razstava Martin Kollar – Field Trip

V četrtek 5. 11. 2015, smo se v zgodnjih jutranjih urah z avtobusom odpravili na pot proti Slovaški. V sklopu šole smo si v Bratislavi ogledali kar neka razstav, saj tam trenutno poteka mesec fotografije. Večje ali manjše razstave, zagotovo nam je iz vsake razstave ostala v spominu vsaj ena fotografija, ki nam je bila všeč, ki je bila mogoče pretresljiva ali pa tehnično popolno izvedena.
Za opis sem se odločila za manjšo razstavo, ki je bila postavljena na lokaciji 2 (vsaka razstava je imela svojo lokacijo in številko).
Martin Kollar je slovaški fotograf, katerega serija fotografij je poimenovana Field Trip torej Potovanje, in je bila fotografirana v Izraelu.
Fotografije, ki so več ali manj segale v ekstreme, so se mi po svoje zanimive, a hkrati premalo povezane, da bi mi bila razstava všeč.
Lepo je bilo predstavljeno, da je to nekje daleč od doma, in pa da vlada nek umirjen kaos.
Vsebovala je motive živali pri veterinarju vse do postavljenih kant in drugega odpadnega materiala, kateri so gradili neko kompozicijo. Bila je premalo povezana kar se tiče motivov. Bili so isti motivi, le mogoče preveč raztreščeni po celem prostoru, tako da je bilo potrebno malo več razmišljanja in povezovanja med serijo z živali in ostalim.
Razstava je bila predstavljena v prostorih, ki so se povezovali iz prostora v prostor, kateri niso imeli navadne 4 bele stene, temveč različne postavitve, zaradi katerih se je kakšna fotografija malce skrila. Vseeno je bilo lepo povezano, da se je opazila tudi tista najmanjša fotografija, ki je imela cca.  najdaljšo stranico 20cm, med tem, ko je največja fotografija imela najdaljšo stranico cca. 1,5 – 2m.
Nekaj serij iz enega dela potovanja fotografa, je bilo sestavljenih v celoto tako, da je fotografija vsebovala več različnih fotografij.
Nekaj fotografij je bilo uokvirjenih, nekaj kaširanih na kapo, najbolj mi je pa ostala v spominu fotografija, ki je bila kar nalepljena na steno brez okvirja ali kaširanja.
Kar se tiče osvetljitve fotografij, je bila luč na stropu dovolj močna, da po dodatnih lučeh ni bilo potrebe, so pa bile luči normalno postavljene po stropu, brez kakšne posebne postavitve, kot pride v kakšnih galerijah, kjer so reflektorji postavljeni direktno na fotografijo.
V spominu mi je najbolj ostala fotografija neke ptice, ki je imela rastegnjene peruti, veterinar pa je meril razpon le teh.

FOTOGRAFSKI POTEP PO BRATISLAVI

V četrtek, 5.11.2015 smo se v zgodnjih jutranjih urah študentje fotografije 1. In 2. Letnika odpravili na dvodnevni potep do Bratislave. Odšli smo že na nam fotografom znan festival fotografije 25. Mesiac Fotografie.

Po šest urni vožnji, ki smo jo večinoma prespali, smo prispeli do s soncem obsijane Bratislave.

Najprej smo odšli do svojih hostlov odložiti odvečno prtljago in izvlekli ven svoje fotoaparate, ter se podali na ogled prve razstave. Tu smo se zbrali skupaj s profesoricami, ki so nam dodelile naloge iz področja fotografije. Po ogledu smo imeli prosti čas za sprehod po mestu in iskanje zanimivih stavb, ulic itd. Ob 20.uri pa smo bili dogovorjeni za skupno večerjo, kjer smo poizkusili tradicionalne sloveške jedi in pivo. Ko smo prijetno napolnili svoje lačne in žejne želodčke, smo se odpravili na potep po mestu in iskanju nočne zabave. Odšli smo v Bar Rock, kjer je bila v živo glasba. Tu smo se zabavali do jutranjih ur, spoznali nove ljudi. Po poti do hostla pa smo zavili še v bar, kjer so bile karaoke. Preizkusili smo se v petju slovaških pesmi in ob tem noro uživali in se smejali.

Po lepo preživetem prvem dnevu in zabavni noči smo se ob 10.30 dobili v drugi galeriji, kjer smo si ogledali razstavo fotografij fotografov, ki so bili nagrajeni s press nagrado. Videli smo veliko zanimivih fotografij in idej, ki nam bodo prav prišle pri našem delu s fotografijo. Sledilo je kosilo in ob 16 .00 smo odšli še na uradno otvoritev festivala fotografije.

Po otvoritvi pa se je počasi bližal naš čas odhoda. V zadnjih sončnih žarkih smo tako zapustili prelepo Bratislavo, ki nam bo vsem ostala v zelo lepem spominu in verjetno se bomo z veseljem še kdaj vrnili v to slovaško mestece.

Jana Gombač

recenzija razstave Martina Kollara

V sklopu meseca fotografije v Bratislavi na Slovaškem, kamor smo si odšli pogledati več razstav, se mi je v spomin najbolj vtisnila fotografska razstava Martina Kollara – Slovaka, ki je tokrat razstavljal fotografije iz njegovega potovanja v Izrael, kjer je ostal eno leto – naslov razstave je Field trip oz. Potovanje. Naslov razstave je zelo primeren saj nas dejansko popelje na potovanje, ki je eksotično, drugačno in daleč od doma. Razstava je razstavljena v drugem nadstropju Slovaške narodne galerije. Fotografije so izjemno zanimive, lahko bi rekla, da so mi všeč, saj so motivi zelo različni in fascinantni. Presenetilo me je, da so fotografije različno velike – od najmanjših velikih cca. 30cm (po daljši stranici), do največje, ki je meri cca. 2metra – čeprav tako različne velikosti, se vse lepo skladajo. Fotografije so barvne, okvirjene z belimi okvirji, nekatere imajo tudi bel paspartu, nekatere pa nimajo okvirjev ampak so samo natisnjene na kapo. Fotografije niso imele dodatne osvetlitve, osvetljene so bile samo s svetlobo luči v prostorih, stene na katerih so razstavljene, pa so bile popolnoma bele. Motivi fotografij so abstraktni, za nekatere celo moteči ampak zelo raznoliki – od vojaškega urjenja in razstrelitve nečesa v puščavi, do laboratorijskih poskusov na živalih in fotografij živali in njihovih delov telesa v živalski ambulanti ter nenavadnih portretov na katerih imajo potretiranci priklopljene razne cevke, cevi in žice. Nobena od fotografij ne predstavlja vsakdanjega sodobnega življenja v Izraelu, ampak prav to so – dokumentarne fotografije sodobnega Izraela. Presenetilo me je tudi to, da fotografije ne spremlja noben tekstovni dopis kaj predstavljajo in kje in kdaj so bile narejene. Meni »najljubša« fotografija je fotografija psa, ki leži na operacijski mizi v živalski kliniki in ima na sprednjih in zadnjih tacah vrečo peska za obtežitev – pridvidevam, da za operacijo, presenetilo me je pa to, da ima vrečo za obtežitev tudi na gobčku – zakaj? Ne vem. Na splošno lahko rečem, da mi je bila razstava Kollara všeč, čeprav so fotografije tako raznolike in drugačne od tistega kar smo navajeni, zmotilo pa me je reflektiranje stekla.

Janežič Nika