»Dopust« v hotelu z dvema zvezdicama

Dober teden dni pred zadnjo soboto v februarju, mi je Marko preko e-pošte poslal mikavno ponudbo: »27. 2. se gre v Čaganko. Delalo bi se na -200 metrov. Zraven gre še Ksenija, ostale boš spoznal tam.« Ob prebiranju sem se zasmejal. Zakaj? Pri jamarjih sem šele zelo kratek čas, mesece lahko preštejem na prste ene roke. Tudi če bi mi kakšen manjkal, bi bilo prstov še vedno dovolj. Ob enem izmed obiskov prejšnjih jam, je pogovor nanesel na jame v in okolici Bele Krajine, pa je iz mojih ust prišel stavek: »Tam je pa Čaganka, kajne?«, pa so se mi ostali zasmejali: »Kaj, ti bi šel v Čaganko? Hehehe«. No, ob prebiranju te e-pošte se mi je desna roka, ki je bila takrat na miški računalnika, hitro premaknila na gumb odpri nov zavihek in sem vpisal »Čaganka«. Pogledal sem več zapisov, slik in videov in hitro sem dobil vtis, da je tole precej blatna in naporna jama, ampak priložnosti ni za izpustiti iz rok. Odpišem: »Mene lahko šteješ zraven.«, sledilo je še nekaj pogovorov in prišla je sobota.

Skočimo v prostore kluba, kjer smo vzeli potrebno opremo, nato pa smo prestavili opremo še iz enega avta v drugega, se usedemo vanj, in s širokimi očmi zagledamo na klopci pred seboj jamarski pas. Avto je bil naenkrat poln smeha, pas pa izjemno hitro pospravljen v prtljažnik. Na dve urni vožnji je sledilo še nekaj vprašanj o jami in načrtovanem delu v njej, in hitro je bil pred nami prostor, kjer smo pustili avto in se preoblekli. Takrat še popolnoma suhi in čisti, kot bi imeli nove kombinezone (saj res, Ksenija je imela novega), smo se odpravili proti bivaku. Tam smo se srečali z ostalimi jamarji, srknili še topel čaj, ki se je v tistem sneženem okolju prav prilegel, se pogovorili o delu, razvrstili v skupine in se nato odpravili proti vhodu jame, pred bivakom pa še hitro fotografiranje za primerjavo pred in po povratku.

Pred vstopom v jamo. FOTO: Damijan Šinigoj.

Tomaž, Ksenija ter jaz smo se odpravili skupaj proti Južnemu rovu z namenom, da ga izmerimo. Kaj hitro smo se spustili preko prvih dveh vrvi, saj temperatura zunaj ni bila prav nič prijetna za čakanje.

Pot do -200 metrov je potekala brez težav, le na vrhu 70-metrskega brezna mi je za trenutek postalo malo topleje pri srcu. Po pristanku na »trdna tla« na globini dvestotih metrov smo se odpravili proti bivaku, kjer smo pomal'cali, hiter skok še do točke, kjer smo si ogledali začetek kamina Game over, ter nadaljevanja spuščanja jame, nato pa smo se odpravili proti Južnemu rovu. Tomaž je pripravil laser za merjenje ter določil mene za tarčo. Prvih nekaj sekund sem bil prestrašen, ko sem na svojem telesu zagledal rdečo piko, saj veste kako se ob taki situaciji po navadi konča v filmu? No, pa sem se kaj hitro pomiril. Merili smo korak za korakom ter se počasi prebijali proti Markotu in Tomu, ki sta širila ožino v najbolj oddaljenem delu Južnega rova, vmes sva splezala še v Irenin kamin, da sva izmerila še njega, no, ne do vrha, pa sva se ob povratku oba namučila pri prepenjanju preko sidrišča, ampak nama je uspelo. Sledil je požirek čaja, ki takrat ni bil več vroč, niti topel ne, bil je pravzaprav že popolnoma mrzel. Nadaljevali smo z merjenjem, ko sta nama nasproti prišla Marko in Tom, pa sta nama s Tomažem vzela Ksenijo, bojda da jima bo pomagala prelagati skale. Vsi smo nadaljevali z delom in na koncu sva z Tomažem prišla v daljšo ožino, kjer se je širilo jamo. Moje delo načeloma ni bilo zelo fizično naporno. Moral sem se postaviti na primerno lokacijo, če sem imel srečo, sem se lahko tudi usedel ali ulegel in čakal, da je Tomaž izmeril vse točke, na koncu vsake točke, kjer sva merila, pa je sledilo še merjenje izhodišče točke za nadaljevanje. Ta točka sem bil največkrat jaz, ki sem moral takrat zajeti dih in ga zadržati, ter se ne premikati, dokler ni Tomaž trikrat pomeril.

Marko, Tom in Ksenija so se pričeli vračati in srečali smo se ravno v ožini, najboljšem mestu, da Tomaž posname še video. Sam sem poiskal primerno mesto, kjer sem se lahko ulegel na hrbet in počakal, da se raziskovalni trio prebije mimo mene ter mimo Tomaževega objektiva. Med čakanjem sem se počutil, kot da bi dopustoval v hotelu z dvema zvezdicama ter ležal na odsluženem kavču, iz katerega že gleda kakšen feder, ki mi je pritiskal ravno v hrbet. Hitro sva pomerila še preostalih nekaj metrov rova ter se vrnila proti bivaku, kjer so naju pridno počakali Marko, Tom in Ksenija, no ravno so se hoteli odpraviti ven po dveh urah čakanja na naju. V bivaku smo naredili še skupinsko fotografijo z ostalimi jamarji, ki so bili še nižje v jami, pomal'cali, ter preko jamskega telefona izvedeli, da je Peter Prevc zmagal, nato pa se počasi odpravili proti izhodu, kamor smo prispeli malo pred polnočjo. Kljub temu, da prižeme sem in tja niso prijele vrvi, bile so namreč popolnoma blatne, smo se k bivaku vrnili nasmejani.

Po vrnitvi iz jame. FOTO: Damijan Šinigoj.

Ob prihodu iz jame še skupinska fotografija po prihodu iz jame, razlika prej/potem je bila očitna. Preoblečemo se, povečerjamo, razgrnemo spalke ter zaspimo oziroma si zatiskamo oči do jutra. Še zajtrk in se odpravimo proti domu, kjer je sledil topel tuš, spanec ter čiščenje opreme.

Blaž Korenč

Delček pomoči pri podelitvi diplom študentom Šolskega centra Srečka Kosovela

Svečana podelitev diplom diplomantom Višje strokovne šole Sežana je bila v četrtek, 14. 1. 2016, otvorjena s slovensko himno v Kosovelovem domu Sežana. Moja dodeljena naloga je bila premikati PowerPoint prosojnice v režiji kulturnega doma.
Dopoldne pred podelitvijo, sem z ravnateljem Šolskega centra Srečka kosovela gospodom Antonom Marnom pregledala PowerPoint prosojnice in program. Imela sem napisan tudi tekst povezovalke in tako lažje planirala, kdaj bom menjala prosojnice. Paziti sem morala, da se prosojnice s fotografijami, ki so jih fotografirali študentje VIVISS-ta niso premikale prehitro ali pa prepočasi. Trudila sem se jih premikati po ritmu govora, paziti pa sem morala tudi, da sem pravočasno prišla do fotografij, ki so označevale in predstavljale dela diplomantov 2015. Vsak diplomant je imel 3-4 svoje prosojnice in pa na koncu le teh svoj portret ob času, ko je stopil na oder po diplomo.
Velika trema, ki sem jo imela že pred samim začetkom, se je nekje na sredini programa umirila, zopet pa je narastla, ko sem morala začeti predvajati kratki dokumentarni film, ki ga je posnel Ožbej Černe kot diplomsko nalogo.
Na srečo so gospodje, ki so vedno zaposleni v režiji kulturnega doma sproščeni ljudje in zadevo obvladajo. Če kaj nisem razumela so mi razložili in pomagali, tako sem ostala mirna.
Mislim, da je bipa podelitev lepo izpeljana in sem vesela, da sem imela to vlogo.

Jerneja Korošec

RAZSTAVA PSOV CACIB LJUBLJANA 2016

V soboto in nedeljo 16.1. in 17.1.2016 je na gospodarskem razstavišču v Ljubljani potekala mednarodna razstava psov CACIB Ljubljana 2016.

Malo na kratko o razstavah. Udeležijo se jih lahko samo psi z rodovnikom, ki ga priznava FCI (mednarodna kinološka zveza). Razstavljalec mora imeti s seboj originalni rodovnik in potni list za hišne živali s potrdilom o veljavnem cepljenju psa proti steklini, pes pa mora biti seveda zdrav.

Sama sem se razstave udeležila samo prvi dan, torej v soboto 16.1.2016 in bila popolnoma navdušena nad vzdušjem, saj je bila to moja prva razstava. Vse naokoli ogromno psov, majhnih, velikih, ogromnih, srednje velikosti, golih, kosmatih, kratkodlakih in dolgodlakih, črnih, belih, rjavih in pisanih - ogromno psov vseh velikosti in starosti in pasem.

Celotna razstava je potekala na 3 različnih prostorih oziroma halah gospodarskega razstavišča, ločeno po pasemskih skupinah.

Vsepovsod so bile mize in pasji frizerji, ki so kar tam na mestu razstave pred nastopom psa česali, parfumirali, sušili in frizirali. Manjši dolgodlaki psi so bili bolj podobni vesoljcem kot pa psom, saj so imeli dolgo lepo in očiščeno dlako zvezano v figice in čopke, da se le ta, ne bi pomečkala in zavozlala,  na vrhu glave pa so imeli mašnice. Okoli in okoli so bili boksi in prenosne kletke ter ograde polne psov. Okoli razstavljalnih prostorov je bila lesena ograjica za ograjico pa veliko različnih stojnic za pasjo opremo in hrano.

Sama sem najbolj uživala na predelu, kjer so razstavljali nemške doge, saj mi je pasma zelo všeč in pa na prostoru, kjer so bili angleški koker španjeli, saj imam doma tudi sama enega »koker kaj-a«. Vem pa, da se bom zdaj, še kdaj udeležila kakšne razstave.

Nika Janežič

REBEKA BERNETIČ: FOTOGRAFIJA JE IZBRALA MENE, NISEM SAMA IZBRALA NJE

Rebeka Bernetič. Grafična oblikovalka, umetnica, reportažna fotografinja.
Ženska z glavo in srcem na pravem mestu.
V novo leto je zakorakala z nazivom diplomirana inženirka fotografije, ki ga je pridobila na Višji strokovni šoli v Sežani. V diplomski nalogi, ki jo je uspešno zagovarjala pred božičnim večerom, je predstavila fotografiranje festivala Rdeče zore med leti 2013 do 2016. Fotografije bodo v marcu na ogled v galeriji Alkatraz v avtonomnem kulturnem centru Metelkova mesto v Ljubljani.   

Rebeka, da začneva kar na začetku. Zakaj ravno študij fotografije?

Poskusila sem vse, kar je kreativno. Risala sem različne motive, stripe, obleke, izdelovala kipe in se osredotočila na univerzitetne študije na grafičnem oblikovanju. Samo še fotografija mi je manjkala.

Kakšna je razlika med fotografijo in prej  omenjenimi kreativnimi področji?
Vedela sem, da sem kreativna, a nikoli nisem imela veliko domišljije, ta pa je tista, ki jo potrebuješ za grafično oblikovanje in stripe. Pri fotografiji, predvsem reportažni, gledaš, opazuješ in to je mojemu avanturističnemu karakterju bližje. Opazovanje mi je lepše kot če bi sedela pred praznim listom in čakala na navdih. Se pravi, fotografija je izbrala mene, nisem sama izbrala nje.

V diplomskem delu si predstavila fotografiranje Rdečih zor. Za kakšen festival gre?
Je mednarodni festival, ki podpira feminizem in LGBTQ kulturo. Rodil se je kot festival za ženske, nato pa se je bolj aktivistično in politično organiziral in vključil tudi LGBTQ kulturo, različne tematike in umetnike.

So vabljeni tudi moški?
(smeh) Ja, feminizem ni mišljen izključno kot ženski prostor, ampak je osnovan na enakopravnosti, kar je tudi princip LGBTQ kulture. 

Kako si prišla na idejo, da bi festival Rdečih zor predstavila v diplomskem delu?

Študentom se svetuje, da bi naredili projekt, ki bi služil tudi za prihodnost. Sama sem festival enkrat ali dvakrat letno fotografirala že med študijem. Festivalske utrinke sem objavljala na Facebook strani festivala, vendar jih nikoli nisem fizično natisnila in bolj uradno predstavila. Zato sem se s somentorico Ano Grobler dogovorila za razstavo v galeriji Alkatraz, ki bo na ogled marca.   

Kako je potekala priprava za diplomsko delo?
V teoretičnem delu sem raziskala reportažno in dokumentarno fotografijo in raziskovala ženske pionirke dokumentarne fotografije. Pomembno mi je bilo namreč, da ne izpostavim samo fotografskega žanra, ampak tudi psihologijo avtorja, torej mene kot ženske. Poiskala sem fotografinje, ki so fotografirale podobno tematiko. V diplomo sem vključila tudi zgodovino o Rdečih zorah, moj proces fotografiranja in faze postprodukcije. Analizirala sem galerijo Alkatraz  in naredila maketo.  Ker sem vsako leto fotografirala isto dogajanje, sem obenem lahko opazila tudi mojo evolucijo v stilu in tehniki in vidno spremembo v kvaliteti fotografij.  

Kako ljudje gledajo na feminizem?

V Ljubljani ni problemov, na Krasu je drugače (smeh). Zanimivo mi je videti njihovo reakcijo, včasih me gledajo kot da sem nekakšen ekstremističen protestnik. Človeka vprašaš, ali je za enakopravnost in egalitarnost med spoloma in če dogovori, da je, potem ok. Nekateri pa se včasih bojijo te besede, ker se jim zdi radikalna. 

Bi lahko dala kakšen nasvet bodočim diplomantom?

Lotite se tistega, kar želite delati in delo skušajte opraviti po majhnih in praktičnih korakih. Pri diplomski nalogi imajo študentje običajno vprašanja na katera iščejo odgovor. Sama sem odgovor že imela, torej, imela sem že praktično delo, za katero sem v teoretičnem smislu morala poiskati vprašanja. Če pa imate projekt bolj idejno zasnovan, skušajte zelo logično zastaviti vaše korake s katerimi boste prišli do končnega cilja. Obenem poskušajte čim bolj razumljivo pisati o vašem delu. Poskusite se postaviti v čevlje tistega, ki ni fotograf, saj mora vsakdo razumeti vaše diplomsko delo.  

Kaj ti bo iz šolskih dni najbolj ostalo v spominu?

Druženje. Všeč mi  je, ker je šola majhna, s profesorji se poznamo, ni hierarhije, in so dosegljivi. Lepo vzdušje je, takšno tovariško (smeh). 

Kakšni so načrti po diplomi?

Rada potujem in rada fotografiram, zato bom poskušala najti službo, ki bi to dvoje združilo. V nasprotnem primeru pa se bom lotila drugih žanrov fotografije, saj sem tekom šolanja pridobila veliko znanja iz različnih področij. 

Rebeka se je po diplomi nagradila z ogledom filma Vojna zvezd.

Njeno diplomsko delo Objektiv Rdečih zor – dokumentiranje festivala rdeče zore v letih 2013 – 2016 si lahko ogledate v Šolski knjižnici Srečka Kosovela v Sežani.