REBEKA BERNETIČ: FOTOGRAFIJA JE IZBRALA MENE, NISEM SAMA IZBRALA NJE

Rebeka Bernetič. Grafična oblikovalka, umetnica, reportažna fotografinja.
Ženska z glavo in srcem na pravem mestu.
V novo leto je zakorakala z nazivom diplomirana inženirka fotografije, ki ga je pridobila na Višji strokovni šoli v Sežani. V diplomski nalogi, ki jo je uspešno zagovarjala pred božičnim večerom, je predstavila fotografiranje festivala Rdeče zore med leti 2013 do 2016. Fotografije bodo v marcu na ogled v galeriji Alkatraz v avtonomnem kulturnem centru Metelkova mesto v Ljubljani.   

Rebeka, da začneva kar na začetku. Zakaj ravno študij fotografije?

Poskusila sem vse, kar je kreativno. Risala sem različne motive, stripe, obleke, izdelovala kipe in se osredotočila na univerzitetne študije na grafičnem oblikovanju. Samo še fotografija mi je manjkala.

Kakšna je razlika med fotografijo in prej  omenjenimi kreativnimi področji?
Vedela sem, da sem kreativna, a nikoli nisem imela veliko domišljije, ta pa je tista, ki jo potrebuješ za grafično oblikovanje in stripe. Pri fotografiji, predvsem reportažni, gledaš, opazuješ in to je mojemu avanturističnemu karakterju bližje. Opazovanje mi je lepše kot če bi sedela pred praznim listom in čakala na navdih. Se pravi, fotografija je izbrala mene, nisem sama izbrala nje.

V diplomskem delu si predstavila fotografiranje Rdečih zor. Za kakšen festival gre?
Je mednarodni festival, ki podpira feminizem in LGBTQ kulturo. Rodil se je kot festival za ženske, nato pa se je bolj aktivistično in politično organiziral in vključil tudi LGBTQ kulturo, različne tematike in umetnike.

So vabljeni tudi moški?
(smeh) Ja, feminizem ni mišljen izključno kot ženski prostor, ampak je osnovan na enakopravnosti, kar je tudi princip LGBTQ kulture. 

Kako si prišla na idejo, da bi festival Rdečih zor predstavila v diplomskem delu?

Študentom se svetuje, da bi naredili projekt, ki bi služil tudi za prihodnost. Sama sem festival enkrat ali dvakrat letno fotografirala že med študijem. Festivalske utrinke sem objavljala na Facebook strani festivala, vendar jih nikoli nisem fizično natisnila in bolj uradno predstavila. Zato sem se s somentorico Ano Grobler dogovorila za razstavo v galeriji Alkatraz, ki bo na ogled marca.   

Kako je potekala priprava za diplomsko delo?
V teoretičnem delu sem raziskala reportažno in dokumentarno fotografijo in raziskovala ženske pionirke dokumentarne fotografije. Pomembno mi je bilo namreč, da ne izpostavim samo fotografskega žanra, ampak tudi psihologijo avtorja, torej mene kot ženske. Poiskala sem fotografinje, ki so fotografirale podobno tematiko. V diplomo sem vključila tudi zgodovino o Rdečih zorah, moj proces fotografiranja in faze postprodukcije. Analizirala sem galerijo Alkatraz  in naredila maketo.  Ker sem vsako leto fotografirala isto dogajanje, sem obenem lahko opazila tudi mojo evolucijo v stilu in tehniki in vidno spremembo v kvaliteti fotografij.  

Kako ljudje gledajo na feminizem?

V Ljubljani ni problemov, na Krasu je drugače (smeh). Zanimivo mi je videti njihovo reakcijo, včasih me gledajo kot da sem nekakšen ekstremističen protestnik. Človeka vprašaš, ali je za enakopravnost in egalitarnost med spoloma in če dogovori, da je, potem ok. Nekateri pa se včasih bojijo te besede, ker se jim zdi radikalna. 

Bi lahko dala kakšen nasvet bodočim diplomantom?

Lotite se tistega, kar želite delati in delo skušajte opraviti po majhnih in praktičnih korakih. Pri diplomski nalogi imajo študentje običajno vprašanja na katera iščejo odgovor. Sama sem odgovor že imela, torej, imela sem že praktično delo, za katero sem v teoretičnem smislu morala poiskati vprašanja. Če pa imate projekt bolj idejno zasnovan, skušajte zelo logično zastaviti vaše korake s katerimi boste prišli do končnega cilja. Obenem poskušajte čim bolj razumljivo pisati o vašem delu. Poskusite se postaviti v čevlje tistega, ki ni fotograf, saj mora vsakdo razumeti vaše diplomsko delo.  

Kaj ti bo iz šolskih dni najbolj ostalo v spominu?

Druženje. Všeč mi  je, ker je šola majhna, s profesorji se poznamo, ni hierarhije, in so dosegljivi. Lepo vzdušje je, takšno tovariško (smeh). 

Kakšni so načrti po diplomi?

Rada potujem in rada fotografiram, zato bom poskušala najti službo, ki bi to dvoje združilo. V nasprotnem primeru pa se bom lotila drugih žanrov fotografije, saj sem tekom šolanja pridobila veliko znanja iz različnih področij. 

Rebeka se je po diplomi nagradila z ogledom filma Vojna zvezd.

Njeno diplomsko delo Objektiv Rdečih zor – dokumentiranje festivala rdeče zore v letih 2013 – 2016 si lahko ogledate v Šolski knjižnici Srečka Kosovela v Sežani.