»Dopust« v hotelu z dvema zvezdicama

Dober teden dni pred zadnjo soboto v februarju, mi je Marko preko e-pošte poslal mikavno ponudbo: »27. 2. se gre v Čaganko. Delalo bi se na -200 metrov. Zraven gre še Ksenija, ostale boš spoznal tam.« Ob prebiranju sem se zasmejal. Zakaj? Pri jamarjih sem šele zelo kratek čas, mesece lahko preštejem na prste ene roke. Tudi če bi mi kakšen manjkal, bi bilo prstov še vedno dovolj. Ob enem izmed obiskov prejšnjih jam, je pogovor nanesel na jame v in okolici Bele Krajine, pa je iz mojih ust prišel stavek: »Tam je pa Čaganka, kajne?«, pa so se mi ostali zasmejali: »Kaj, ti bi šel v Čaganko? Hehehe«. No, ob prebiranju te e-pošte se mi je desna roka, ki je bila takrat na miški računalnika, hitro premaknila na gumb odpri nov zavihek in sem vpisal »Čaganka«. Pogledal sem več zapisov, slik in videov in hitro sem dobil vtis, da je tole precej blatna in naporna jama, ampak priložnosti ni za izpustiti iz rok. Odpišem: »Mene lahko šteješ zraven.«, sledilo je še nekaj pogovorov in prišla je sobota.

Skočimo v prostore kluba, kjer smo vzeli potrebno opremo, nato pa smo prestavili opremo še iz enega avta v drugega, se usedemo vanj, in s širokimi očmi zagledamo na klopci pred seboj jamarski pas. Avto je bil naenkrat poln smeha, pas pa izjemno hitro pospravljen v prtljažnik. Na dve urni vožnji je sledilo še nekaj vprašanj o jami in načrtovanem delu v njej, in hitro je bil pred nami prostor, kjer smo pustili avto in se preoblekli. Takrat še popolnoma suhi in čisti, kot bi imeli nove kombinezone (saj res, Ksenija je imela novega), smo se odpravili proti bivaku. Tam smo se srečali z ostalimi jamarji, srknili še topel čaj, ki se je v tistem sneženem okolju prav prilegel, se pogovorili o delu, razvrstili v skupine in se nato odpravili proti vhodu jame, pred bivakom pa še hitro fotografiranje za primerjavo pred in po povratku.

Pred vstopom v jamo. FOTO: Damijan Šinigoj.

Tomaž, Ksenija ter jaz smo se odpravili skupaj proti Južnemu rovu z namenom, da ga izmerimo. Kaj hitro smo se spustili preko prvih dveh vrvi, saj temperatura zunaj ni bila prav nič prijetna za čakanje.

Pot do -200 metrov je potekala brez težav, le na vrhu 70-metrskega brezna mi je za trenutek postalo malo topleje pri srcu. Po pristanku na »trdna tla« na globini dvestotih metrov smo se odpravili proti bivaku, kjer smo pomal'cali, hiter skok še do točke, kjer smo si ogledali začetek kamina Game over, ter nadaljevanja spuščanja jame, nato pa smo se odpravili proti Južnemu rovu. Tomaž je pripravil laser za merjenje ter določil mene za tarčo. Prvih nekaj sekund sem bil prestrašen, ko sem na svojem telesu zagledal rdečo piko, saj veste kako se ob taki situaciji po navadi konča v filmu? No, pa sem se kaj hitro pomiril. Merili smo korak za korakom ter se počasi prebijali proti Markotu in Tomu, ki sta širila ožino v najbolj oddaljenem delu Južnega rova, vmes sva splezala še v Irenin kamin, da sva izmerila še njega, no, ne do vrha, pa sva se ob povratku oba namučila pri prepenjanju preko sidrišča, ampak nama je uspelo. Sledil je požirek čaja, ki takrat ni bil več vroč, niti topel ne, bil je pravzaprav že popolnoma mrzel. Nadaljevali smo z merjenjem, ko sta nama nasproti prišla Marko in Tom, pa sta nama s Tomažem vzela Ksenijo, bojda da jima bo pomagala prelagati skale. Vsi smo nadaljevali z delom in na koncu sva z Tomažem prišla v daljšo ožino, kjer se je širilo jamo. Moje delo načeloma ni bilo zelo fizično naporno. Moral sem se postaviti na primerno lokacijo, če sem imel srečo, sem se lahko tudi usedel ali ulegel in čakal, da je Tomaž izmeril vse točke, na koncu vsake točke, kjer sva merila, pa je sledilo še merjenje izhodišče točke za nadaljevanje. Ta točka sem bil največkrat jaz, ki sem moral takrat zajeti dih in ga zadržati, ter se ne premikati, dokler ni Tomaž trikrat pomeril.

Marko, Tom in Ksenija so se pričeli vračati in srečali smo se ravno v ožini, najboljšem mestu, da Tomaž posname še video. Sam sem poiskal primerno mesto, kjer sem se lahko ulegel na hrbet in počakal, da se raziskovalni trio prebije mimo mene ter mimo Tomaževega objektiva. Med čakanjem sem se počutil, kot da bi dopustoval v hotelu z dvema zvezdicama ter ležal na odsluženem kavču, iz katerega že gleda kakšen feder, ki mi je pritiskal ravno v hrbet. Hitro sva pomerila še preostalih nekaj metrov rova ter se vrnila proti bivaku, kjer so naju pridno počakali Marko, Tom in Ksenija, no ravno so se hoteli odpraviti ven po dveh urah čakanja na naju. V bivaku smo naredili še skupinsko fotografijo z ostalimi jamarji, ki so bili še nižje v jami, pomal'cali, ter preko jamskega telefona izvedeli, da je Peter Prevc zmagal, nato pa se počasi odpravili proti izhodu, kamor smo prispeli malo pred polnočjo. Kljub temu, da prižeme sem in tja niso prijele vrvi, bile so namreč popolnoma blatne, smo se k bivaku vrnili nasmejani.

Po vrnitvi iz jame. FOTO: Damijan Šinigoj.

Ob prihodu iz jame še skupinska fotografija po prihodu iz jame, razlika prej/potem je bila očitna. Preoblečemo se, povečerjamo, razgrnemo spalke ter zaspimo oziroma si zatiskamo oči do jutra. Še zajtrk in se odpravimo proti domu, kjer je sledil topel tuš, spanec ter čiščenje opreme.

Blaž Korenč